Prostor, kraj in identiteta na območjih množičnih transferjev prebivalstva skozi prizmo folklornega izročila in toponimov

Geografska imena so tiha priča zgodovinskih sprememb, hkrati pa zrcalijo odnose med skupnostmi in vpliv politike na prostor in identiteto. Študija preučuje spremembe v folklornem izročilu in toponimih v izbranih večkulturnih regijah Slovenije (Kočevska/Gottschee, Apače/Abstall, Goričko, Sorica/Zarz in Baška grapa/Deutsch Ruth), kjer je med in po drugi svetovni vojni prišlo do zamenjave prebivalstva. Vsem območjem je skupno to, da je tam prevladovala raba nemškega jezika oz. nemških narečij. Izselitev in izgon nemško govorečega prebivalstva in demografske spremembe po drugi svetovni vojni so povzročili pretrganje vezi s preteklostjo v teh regijah, kar je vodilo v izgubo nesnovne dediščine, vključno s šegami, pripovednim in pesemskim izročilom ter znanjem narečij.

Ljudske pesmi in pripovedi, dokumentirane pred drugo svetovno vojno, desetletja dolgo niso bile prevedene v slovenščino in jih vse do nedavnega slovenski raziskovalci niso sistematično preučevali. Ta izbris je odraz metodološkega nacionalizma, ki je marginaliziral raziskovanje slovenskih Nemcev,  katerih zgodovina je postala politično občutljiva zaradi njihovega sodelovanja z nacističnim režimom v medvojnem obdobju. Čeprav zgodovinske raziskave o slovenskih Nemcih obstajajo, so jih discipline, kot so etnologija, antropologija, folkloristika, lingvistika in geografija, večinoma zanemarile.

Politično motiviran izbris vsega »nemškega« je razviden tudi iz sistematičnega spreminjanja toponimov. Večina nemških toponimov, zlasti imen naselij, je bila po prvi in drugi svetovni vojni zamenjana s slovenskimi. Nekatera imena so sicer ostala v lokalni rabi, večina pa je bila pozabljena. Vedenje o poimenovanju naravnih značilnosti, kot so jame, doline in hribi, je bilo pogosto izgubljeno oz. se je obdržalo zgolj v pripovednem in pesemskem izročilu. Ta pozaba predstavlja izziv ne le za raziskovalce, ampak tudi za lokalno prebivalstvo, saj se zgodovinsko znanje ni preneslo na povojne priseljence. To je, zlasti na Kočevskem, privedlo do zmanjšanega občutka regionalne identitete in povezanosti s preteklostjo.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 so se pojavili napori različnih kulturnih društev za oživitev te izgubljene dediščine – vključno z nastopi pevskih skupin in dokumentiranjem starih toponimov. Ponekod so prebivalci stara imena sistematično popisovali, postavljene so bile informacijske table z zgodovinskimi imeni krajev. Izguba starih krajevnih imen predstavlja izziv za potomce izseljenih Nemcev, ki na obravnavanih območjih iščejo svoje korenine, pa tudi za raziskovalce in strokovnjake, ki se pri delu srečujejo s krajevnimi poimenovanji.

Ta študija naslavlja pomembne vrzeli v dosedanjih raziskavah: 

1. Pomanjkanje interdisciplinarnih raziskav o povezavi med prostorom, kulturno dediščino (folklorno izročilo, toponimi) in identiteto v regijah, ki se srečujejo z množičnimi preselitvami prebivalstva.
2. Nezadostna dokumentacija in analiza nesnovne dediščine, ki je bila v veliki meri izgubljena zaradi socio-političnih sprememb in izbrisa v povojnem obdobju.
3. Težave pri povezovanju folklornega izročila in toponimov s sodobnimi konteksti.
4. Metodološki nacionalizem, ki je marginaliziral te regije v znanstvenem diskurzu. 

Z izpolnjevanjem teh vrzeli študija izboljšuje razumevanje, kako nesnovna dediščina – kot so geografska imena in folklorno izročilo – oblikuje identitete v različnih zgodovinskih in političnih kontekstih in obratno. Z analizo načinov, kako skupnosti na travmatiziranih območjih dojemajo svojo in tujo dediščino, študija ponuja vpoglede v strategije spoprijemanja s težavno preteklostjo, kar je še posebej relevantno v današnjem svetu vojn in migracijskih kriz.